Človek je razumno bitje, od katerega bi se pričakovalo, da bo v slehernem trenutku ravnal razumno. Toda zgodovina nam dokazuje, da je bil človekov um v preteklosti mnogokrat zamegljen, to nam kažejo tudi koncentracijska taborišča. Ljudje se na svojih in drugih napakah učimo, zato je toliko pomembneje govoriti in se učiti o tem, kaj lahko povzroči spodbujanje nestrpnosti do drugačnih, nasilje in podobna dejanja.

Naša šola vsako leto obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta. Holokavst predstavlja eno najbolj črnih obdobij v zgodovini Evrope. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je priložnost, da se izkaže spoštovanje žrtvam in se okrepi naša kampanja proti rasnemu sovraštvu, ki je holokavst spodbudilo. S tem dejanjem skoraj ves svet obeležuje ta dan kot enega največjih zločinov proti človečnosti.

Na hodniku smo razprostrli vrvice, na katere so učenci obesili zgibane ptičke kot simbol svobode. Pod panojem je bila košara z zgodbami iz časa holokavsta. Učenci so v času odmora iz košare izvlekli zgodbo taboriščnika ali pravičnika med narodi, jo prebrali in jo skupaj s ptičkom obesil na mrežo. Devetošolci so pri pouku zgodovine izdelali plakate s ključnimi podatki o holokavstu. Učiteljica angleškega jezika Maruša Brenčič Nagode je v ta namen izvedla uro na temo holokavsta. Na razredni stopnji so se pogovarjali o pomenu svobode in zgibali ptičke.

27. januarja 1945 so vojaki sovjetske Rdeče armade osvobodili najbolj brutalno nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Generalna skupščina OZN je leta 2005 sprejela resolucijo, imenovano Spomin na holokavst, s katero je razglasila 27. januar za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Glavni cilj holokavsta je bil iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev. Beseda holokavst pomeni genocid Judov, ki ga je izvajala Nemčija med drugo svetovno vojno. Izvira iz besed hólos, »celota« in kaustós, »zažgan«. Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne prepeljani v koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se rešili le redki. Nacisti in njihovi zavezniki so tako med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin. V taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci.

Kljub hudim represijam so se tudi med Slovenci našli posamezniki, ki so pomagali reševati judovsko prebivalstvo. Bili so tisti, ki so v času popolnega moralnega propada obdržali človeške vrednote. To so bili »pravičniki med narodi«, ki so s svojo nesebično pomočjo v času preganjanja Judov dobili posebno mednarodno priznanje.

Antonija Baznik