Osmošolci smo se v ponedeljek, 6. maja 2024, odpravili na Visoko in v Škofjo Loko. Naučili smo se veliko novega o življenju Ivana Tavčarja in njegove Visoške kronike.
Zjutraj smo se preko Rovt in Žirov odpravili na prvo lokacijo – v Poljansko dolino oziroma natančneje v dvorec Visoko. Naš namen je bil pogledati ta kulturni spomenik, ki ima bogato zgodovino. Dolga leta je bila mogočna posest v lasti družine Kalan. Prvi lastnik, začetnik te rodbine, ki si je Visoko lastila kar 250 let, je bil Filip Kalan. Zadnja gospodarica pa Ana Kalan, katere sin Tone je dvorec Visoko prodal znamenitemu Ivanu Tavčarju in njegovi ženi Franji, saj je potreboval denar za študij na Dunaju.
Tavčarjeva sta dvorec uporabljala kot počitniško rezidenco. Stalno bivališče sta namreč imela na Bregu v Ljubljani, kjer je bil Tavčar med drugim 10 let tudi ljubljanski župan. Ko je Tavčar kupil posest v Poljanski dolini, je v dvorcu našel dokumente in zapiske družine Kalan. Iz njih izvira tudi navdih za njegovo znano literarno delo – Visoška kronika, ki je po mojem mnenju zelo dobro napisano in me mika, da bi jo v bližnji prihodnosti tudi prebrala. To pa ni njegovo edino delo. Poleg Visoške kronike je Ivan Tavčar napisal tudi Cvetje v jeseni in zbirko slik Med gorami. Sicer pa je bil veliko več kot samo pisatelj. Diplomiral je na pravni fakulteti na Dunaju, bil je organizator in predsednik mnogih društev. Svojo Franjo je spoznal pri 34 letih na čitalniškem plesu, kjer so se ljudje družili in zabavali. Franja, rojena Košenini, je prihajala iz bogate družine in bila je velikodušna humanitarka. Tavčarjeva žena je bila celo dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije Karadžordžević.
Nato smo se z Visokega odpravili v Škofjo Loko, kjer smo obiskali Škofjeloški grad in Loški muzej. Tam smo si ogledali animirani film o zgodbi iz romana Visoška kronika. Bolj podrobno smo si ogledali Agatino sojenje, ki je potekalo ob sotočju Poljanske in Selške Sore. Obtožil jo je Marks, ki je trdil, da jo je videl leteti na prašiču. Agata se mu je zamerila, ker mu je na zabavi primazala klofuto, saj ji ni bilo všeč, da jo je hotel poljubiti. Sojenja se je udeležila res velika množica ljudi, predvsem žensk, ki so verjela, da je Agata nedolžna. Sodniki so verjeli Marksu, ki je po koncu sojenja bežal pred razburjenimi loškimi ženskami.
V tem dnevu mi je bilo všeč, kako podrobno smo si muzej, staro mesto in dvorec Visoko z res odličnima vodičkama ogledali. Zgodaj popoldne pa smo se preko Ljubljane po avtocesti vrnili v Logatec. Izlet mi je bil res všeč.
Mateja Hribar, 8. a
